Kdo je hodil z France Prešeren?

France Prešeren (tudi France Prešerin, nemško Franz Preshern) () [francè prešérən], slovenski pesnik in odvetnik, * 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj.

France Prešeren se je rodil v kmečki družini. V osnovni šoli je bil tako priden, da so ga zapisali v zlato knjigo. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt.

Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot Ta veseli dan kulture.

Ana Jelovšek, šivilja in ljubica Franceta Prešerna, mati njegovih treh nezakonskih otrok, * 6. julij 1823, † 18. november 1875.

Rojena je bila v revni družini, njena krstna botra je bila mati Julije Primic. Veljala je za lepo, a vihravo dekle, ki je na moč ugajala številnim moškim. Prešeren jo je spoznal pri Blažu Crobathu in sprva do nje gojil ljubezenska čustva. Ko je rodila prvega otroka, ga je dala v rejo; to je povzročilo nepremostljivo razpoko v razmerju s pesnikom, ki nikoli ni zmogel urediti odnosov z Ano. Burno in naporno razmerje z Jelovškovo je pomembno vplivalo na Prešernovo življenje.

Andrej Smole je umrl 30. novembra 1840. za kapjo, potem ko si je za svojega večletnega bivanja na tujem pokvaril popolnoma svoje živčevje. Bil je ravno njegov god in povabil je bil več gospodov na večerjo „na zajca.“ Samo ob sebi se razume, da je bil tudi Prešeren povabljen. Ko je Prešeren vstopil, zgrudil se je Smole od kapi zadet v njegovo naročje. Hitro so poslali po zdravnika in duhovnika — toda Smole je bil ob besedo. Ves zasopel, potrt in prepaden pride Prešeren moji materi povedat, da je izgubil svojega najzvestejšega prijatelja. Moja uboga, otročja mati pa, mesto da bi kazala sočutje v njegovi bolesti, ga vpraša, „kdo je potem zajca snedel.“ Globoko užaljen se obrne Prešeren proč. (Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna (1903)