Kdo je hodil z Henrik IV. Francoski?

Henrik IV., znan tudi po vzdevku Dobri kralj Henrik ali Henrik Veliki, (francosko Henri IV, Henri le Grand; okcitansko Enric Quate Lo Gran; * 13. december 1553, Pau, Navara, † 14. maj 1610, Pariz) je bil kralj Navarre (kot Henrik III.) od leta 1572 in kralj Francije od leta 1589 do 1610. Bil je prvi monarh Francije iz rodbine Bourbonov, stranske/mlajše veje rodbine Kapetingov. Leta 1610 ga je umoril François Ravaillac, fanatični katolik, nasledil pa ga je sin Ludvik XIII.

Sin Antoinea de Bourbona, vojvode Vendômskega in Jeanne d'Albret, kraljice Navarre, je bil Henrik krščen kot katolik, vendar ga je njegova mati vzgajala v protestantski veri. Leta 1572 je po materini smrti podedoval prestol Navarre. Kot hugenot je bil Henrik vpleten v francoske verske vojne, komaj se je izognil atentatu v pokolu na dan sv. Bartolomeja. Kasneje je protestantske sile vodil proti kraljevi vojski.

On in njegov predhodnik Henrik III. Francoski sta bila neposredna potomca svetega Ludvika IX.. Henrik III. je pripadal rodbini Valois, ki je izhajala iz Filipa III. Francoskega, starejšega sina Ludvika IX.; Henrik IV. je pripadal rodbini Bourbonov, ki je izhajala iz Roberta, grofa Clermontskega, mlajšega sina svetega Ludvika. Henrik je bil kot vodja rodbine Bourbonov 'prvi princ krvi'. Po smrti svojega svaka in daljnega bratranca Henrika III. leta 1589 je Henrik po Salijskem zakoniku prevzel francosko nasledstvo.

Sprva je obdržal protestantsko vero (edini francoski kralj, ki je to storil) in se je moral boriti proti Katoliški ligi, ki je zanikala, da bi lahko kot protestant nosil francosko krono. Po štirih letih zastoja se je spreobrnil v katolištvo, da bi prevzel oblast nad svojim kraljestvom (menda je rekel: »Pariz je vreden maše«.). Kot pragmatičen politik (v takratnem jeziku politique) je pokazal nenavadno versko strpnost do te dobe. Predvsem je objavil Nantski edikt (1598), ki je protestantom zagotavljal verske svoboščine in s tem dejansko končal verske vojne.

Za nekatere katoličane je bil uzurpator, za nekatere protestante pa izdajalec in je postal tarča vsaj 12 poskusov atentata. Ko se je Henrik v času svoje vladavine soočil z velikim nasprotovanjem, je po svoji smrti dobil večji status. Občudovali so ga zaradi njegovih večkratnih zmag nad sovražniki in njegovega pokatoličenja. Kot Dobri kralj Henrik (le bon roi Henri) je bil znan po svoji genialnosti in veliki zaskrbljenosti glede blaginje svojih podložnikov. Aktivni vladar je delal za ureditev državnih financ, spodbujanje kmetijstva, odpravljanje korupcije in spodbujanje izobraževanja. Med njegovo vladavino se je francoska kolonizacija Amerike resnično začela z ustanovitvijo kolonij Akadija in Kanade v Port-Royalu oziroma Quebecu. Častili so ga v priljubljeni pesmi Vive le roi Henri (ki je pozneje postala himna francoske monarhije v času vladanja njegovih naslednikov) in v Voltairejevi Henriade.

Fleurette de Nérac morte le 25 août 1592 à Nérac est une paysanne française et l'une des premières maîtresses du futur Henri IV, alors prince de Navarre.

Sa relation avec le jeune prince est entourée de plusieurs récits et légendes. L'expression « conter fleurette » serait notamment née de cette relation.

Charlotte des Essarts (1580-1651), was a French noblewoman. She was the mistress to Henry IV of France in 1607–1609. She had two daughters with the king. She was a lady-in-waiting to the queen, Maria de Medici. She participated in many political plots at court.

She was the daughter of François de Essarts, seigneur de Sautour, an equerry of the king, and his second wife Charlotte de Harlay de Chanvillon.

Before coming to the French court, Charlotte des Essarts had been a member of the household of the French ambassador in London, Christophe de Harlay, Count of Beaumont and his wife Anne Rabot. She was a relation of Beaumont.

Charlotte de Beaune Semblançay, Viscountess of Tours, Baroness de Sauve, Marquise de Noirmoutier (26 October 1551 – 30 September 1617) was a French noblewoman and a mistress of King Henry of Navarre, who later ruled as King Henry IV of France. She was a member of queen mother Catherine de' Medici's notorious "Flying Squadron" (L'escadron volant in French), a group of beautiful female spies and informants recruited to seduce important men at court, and thereby extract information to pass on to the Queen Mother.

Catherine Henriette de Balzac d'Entragues, Marquise de Verneuil [katʁin ɑ̃ʁjɛt də balzak dɑ̃tʁaɡ maʁkiz də vɛʁnœj] (1579–1633) was the favourite mistress of Henry IV of France after Gabrielle d'Estrées died: her sister Marie-Charlotte de Balzac d’Entragues was also a mistress of the king. She was the daughter of Charles Balzac d'Entragues and his wife Marie Touchet, who was formerly the sole mistress of Charles IX of France.

Françoise de Montmorency-Fosseux (French pronunciation: [fʁɑ̃swaz də mɔ̃mɔʁɑ̃si fosø] ; 1566 – 6 December 1614), also called "La Belle Fosseuse" or "La Fosseuse", was mistress to King Henry III of Navarre (future King Henry IV of France) from 1579 to 1581.

Diane d'Andoins or d'Andouins (Diane of Andoins) was born in Hagetmau in the fall of 1554, and died there in February 1621. The Countess of Guiche, and called "the beautiful Corisande", she was known for having been a royal mistress of King Henri III of Navarre (the future Henri IV of France) between 1582 and 1591.

Louise de Budos, dame de Vachères, duchesse de Montmorency (13 juillet 1575 - 26 septembre 1598), fut la seconde épouse d'Henri I^er de Montmorency, Connétable de France, et plus tard la maîtresse du roi Henri IV de France.