Kdo je hodil z Karakala?

Karakala (latinsko Marcvs Avrelivs Severvs Antoninvs Avgvstvs) je bil rimski cesar, ki je vladal v letih 197-217, * 4. april 188, Lugdunum, Lugdunska Galija, † 8. april 217, Harran, Sirija.

Lucij Septimij Basijan je bil starejši sin Septimija Severja in njegove druge žen Julije Domne, ki je dobil naziv Karakala po njegovem najljubšem oblačilu, keltskem plašču s kapuco. V Rimu je dal zgraditi Karakalove terme, ki so obsegale kopalno in nakupovalno središče ter knjižnica in prostore za zborovanja. Poleg tega je s Constitutio Antoniniana podelil rimske državljanske pravice vsem svobodnim prebivalcem rimskega cesarstva. S kakšnim namenom je to storil, ni povsem znano. Edini zgodovinar tistega časa Kasij Dion, ki ni maral Karakale, je menil, da je hotel cesar s tem samo dobiti denar, kajti tako so nekateri davki, ki so jih prej morali plačevati samo Rimljani, sedaj zadevali vse prebivalce cesarstva.

Leto dni po smrti svojega očeta leta 211 je Karakala ubil svojega mlajšega brata Geta in dal ubiti številne pripadnike rimskega višjega sloja (tudi ženo Plavtilo). Ker ga je senat sovražil, je skušal pridobiti podporo pri meščanih - zgradil je terme in vsem prebivalcem podelil rimsko državljanstvo.

Na vzhodu je hotel iti po stopinjah Aleksandra Velikega, a je moral pred tem v Germaniji ustaviti vpade Alemanov, kar mu je z velikimi denarnimi zneski tudi uspelo. Tako Rim, prvič v zgodovini, od germanskega plemena ni dobil tributa, ampak ga je plačal, da pleme ni več napadalo.

Potem je šel Karakala proti vzhodu v vojno proti Partom. Prodrl je globoko na njihovo ozemlje, nato pa je 8. aprila 217 v mestu Kare (danes Harran) postal žrtev prefekta garde Marka Opelija Makrina.

Antični viri prikazujejo Karakalo kot krutega tirana; njegova sodobnika Kasij Dion in Herodijan ga predstavljata najprej kot vojaka in nato kot cesarja. V 12. stoletju je Geoffrey iz Monmoutha začel legendo o Karakalovi vlogi britanskega kralja. Kasneje, v 18. stoletju, so dela francoskih slikarjev oživila podobe Karakale zaradi očitnih vzporednic med Karakalovo tiranijo in tisto, ki jo pripisujejo kralju Ludviku XVI. (vladavina 1774 - 1792). Sodobna dela še naprej prikazujejo Karakalo kot zlobnega vladarja in ga prikazujejo kot enega najbolj tiranskih rimskih cesarjev.

Julia Avita Mamea (en latín: Iulia Avita Mamæa), nacida el 29 de agosto de 180 en Emesa (actual Homs, Siria), muerta en 235, fue la segunda hija de Julia Mesa, una poderosa matrona romana de origen sirio y del noble Julio Avito. El cognomen de Mamea proviene del árabe, al igual que el de Domna, Maesa o Soemias. Deriva de Māma, un arcaísmo atestiguado en el matronímico de una figura preislámica, Ka'b ibn Mama.​ Fue sobrina de la emperatriz Julia Domna y del emperador Septimio Severo y hermana de Julia Soemia Basiana, y madre del emperador Alejandro Severo, sobre el que ejerció gran influencia. Durante una campaña contra los germanos, los soldados se amotinaron y mataron al joven emperador y a su progenitora.

Julia Soaemias Bassiana (180 – 11 March 222) was a Syrian noblewoman and the mother of Roman emperor Elagabalus, who ruled over the Roman Empire from 218 to 222. She was one of his chief advisors, initially with the support and accompaniment of her mother Julia Maesa. She and her mother guided the young emperor until growing unrest and a family division led to her son's replacement by her nephew Severus Alexander. Julia Soaemias was killed along with her son by the Praetorian Guard.

Julia Soaemias was born and raised in Emesa, Syria and through her mother was related to the Royal family of Emesa, and through marriage, to the Severan dynasty of Ancient Rome.