Kdo je hodil z Catherine Bagration?

Princess Catherine Bagration (Russian: Екатерина Павловна Багратион; née Skavronskaya (Скавронская); 7 December 1783 – 2 June [O.S. 21 May] 1857) was a Russian princess, married to the general prince Peter Bagration. She was known for her beauty, love affairs and unconventional behavior.

Knez Klemens von Metternich (polno ime Knez Klemens Wenzel Nepomuk Lothar von Metternich-Winneburg zu Beilstein, do leta 1813 grof Metternich-Winneburg zu Beilstein), avstrijski državnik, pisatelj, politik in diplomat, * 15. maj 1773, Koblenz, † 11. junij 1859, Dunaj, Avstrijsko cesarstvo.

Metternich se je rodil leta 1773 v plemiški družini Metternich kot sin diplomata. Na univerzah v Strasbourgu in Mainzu se je dobro izobrazil diplomacije. Povzpel se na ključne diplomatske položaje, vključno z veleposlaniškimi vlogami v Kraljevini Saški, Kraljevini Prusiji in zlasti v Napoleonovi Franciji. Ena njegovih prvih nalog kot zunanjega ministra je bila pomiritev odnosov s Francijo, ki je vključevala poroko Napoleona Bonaparta z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo. Kmalu zatem je poskrbel za vstop Avstrije v vojno šeste koalicije na strani zaveznikov, podpisal pogodbo iz Fontainebleauja, ki je Napoleona poslala v izgnanstvo, in vodil avstrijsko delegacijo na Dunajskem kongresu, ki je po Napoleonu razdelil Evropo med velike sile. Za svoje zasluge avstrijskemu cesarstvu je oktobra 1813 prejel naziv knez.

Pod njegovim vodstvom se je »Metternichov sistem« mednarodnih kongresov nadaljeval še desetletje, ko se je Avstrija povezala z Rusijo in v manjši meri z Prusijo. To je zaznamovalo vrhunec avstrijskega diplomatskega pomena, nato pa je Metternich počasi zdrsnil na obrobje mednarodne diplomacije. V Avstrijskem cesarstvu je od leta 1809 do strmoglavljenja v revolucionarnem letu 1848 je bil zunanji minister (Außenminister) in glavni minister (leitender Minister) Avstrijskega cesarstva, od leta 1821 do 1848 pa je opravljal funkcijo državnega kanclerja (Staatskanzler), in sicer pod Francem I. in njegovim sinom Ferdinandom I. Po kratkem izgnanstvu v Londonu, Brightonu in Bruslju, ki je trajalo do leta 1851, se je vrnil na dunajski dvor, tokrat le zato, da bi svetoval Francu Jožefu I.. Umrl je junija 1859 v starosti 86 let.

Metternich je bil tradicionalni konservativec in se je prizadeval ohranjati ravnovesje moči, zlasti z upiranjem ruskim ozemeljskim ambicijam v Srednji Evropi in Osmanskem cesarstvu. Ni maral liberalizma in si je prizadeval preprečiti morebitni razpad avstrijskega cesarstva, na primer z zatiranjem nacionalističnih uporov v avstrijski severni Italiji. Doma je sledil podobni politiki, pri čemer je uporabljal cenzuro in široko vohunsko mrežo za zatiranje nemirov.

Metternich je bil zaradi politike, ki jo je izvajal, deležen tako pohval kot ostrih kritik. Njegovi podporniki so poudarjali, da je predsedoval "avstrijskemu sistemu", ko je mednarodna diplomacija pomagala preprečiti večje vojne v Evropi. Njegove diplomatske lastnosti so bile pohvaljene, nekateri pa so menili, da so bili njegovi dosežki precejšnji glede na šibkost njegovega pogajalskega položaja. Medtem so njegovi kritiki trdili, da bi lahko veliko storil za zagotovitev prihodnosti Avstrije, in da je veljal za oviro reformam v Avstriji. Bil je tudi zagovornik umetnosti, še posebej se je zanimal za glasbo; poznal je nekatere najuglednejše skladatelje v Evropi, vključno s Haydnom, Beethovenom, Rossinijem, Paganinijem in Lisztom.